Ideja, da se ponovno zabavava in spomniva na stare čase, se je obema zdela odločna. Zato sva si kupili karti in odšli do Portugalske. Let sva imeli iz Milana. Odločili sva se, da si ogledava to prečudovito mesto, kamor sva se napotili s prevozi.
Prijetna pot s prijetnim voznikom je minila hitro. Ob 22h sva prispeli sva v Milano, kjer sva se odpravili do katedrale Duomo di Milano. Na trgu pred katedralo je ravno potekala prireditev MTV Awards, vendar sva jo ravno zamudili. Bili pa sva priča pospravljanju odra :D Nekaj časa sva se zadržali v samem centru, prehodili nekaj ulic, nato pa sva se odpravile iskat avtobus in krenileproti letališču. Na letališču sva se udobno namestili v kot in čakali do 7ih zjutraj, da poletiva proti Portugalski.
Ko sva sedeli na letališču sva bili skoraj sami. Nato sva opazovali, kako se ljudje postavljajo v vrst za check-in. Vrsta je kmalu postala predolga, zato sva počakali skoraj do konca, da sva opravili svoj check-in. Ko sem prišla do okenca, me gospodična prosi za kart. Podam ji list papirja stiskanega z interneta. Nato me gospodična za okencem še enkrat prosi za karti. Ko ji povem, da je to vse kar imam, so je ji oči kar zasvetile. Dve uri pred fizičnim check-inom moraš opraviti internetni check-in. In ker tega nisva vedeli, spregledali mail in čakali do zadnjega trenutka, to ni bilo več mogoče narediti. Zato bi morala vsaka od naju plačati 50€ kazni, čeprav sva za vse karte porabili samo 40€ na osebo. Ker se sva bile tisti moment jezne in razburjene, sva se uprle sistemu in se odločile, da te kazni ne bova plačali. Jezne in nenaspane sva se odpravili nazaj v center Milana iskat novo rešitev.
Ob zajtrku v McDonaldu sva se odločili, da bova izkoristili karto iz Portugalske do Milana, zato sva se odločili, da do Portugalske štopava. Odpravili sva se na obrobje Milana in polne upanja dvignile svoj prst. Čez dobrih 15 min nama je ustavil tovornjakar iz Romunije plamen upanja je še močneje zagorel. Peljal naju je vse do Genove. Po poti se nismo mogli nekaj veliko pogovarjati. Izvedele sva, da je star nekaj čez 50, da je na poti po 6 mesecev skupaj.
Ko sva prispeli v Genovo sva si privoščile kosilo in Wifi. Ko sva pogledali na zemljevid, sva spoznali, da naju do Portugalske ločuje še kar nekaj kilometrov in kar nekaj držav. Malo sva se zamislili, vendar se nisva dali preveč motiti. Pot sva nadaljevali po mestu, prehodili ulice, prečkali nekaj hitrih cest, hodili po mostu, ki se je rahlo udiral… Vse skupaj se nama še ni zdelo tako hudo, skupaj sva se smejali in zabavali. Prispeli sva do Savone, kjer sva se odločili, da si najdeva prenočišče. Po neuspešnem iskanju sva se sesedli k kavarni kot dva kupčka nesreče, kjer nam je natakar ponudil prenočišče. Prijazna družina naju je vzela k sebi, postavili sta nama dve prenosljivi postelji v otroški sobi in ob 21h sva prvič po dveh dneh zaspali v topli postelji.
Zjutraj sva se odpravili naprej. Čez Francijo nama ni bilo težko priti. Nikoli nisva čakali dlje kot 10 min na nov prevoz. Malo sva se zadržali v Nici, kjer sva odšle na kosilo, nato pa pot nadaljevale. Za zadnji prevoz pred nočjo so nas pobrali dedek in dve babici. Peljali smo se po regionalni cesti, kar nekam, kamor še sonce ne najde, da so odložili eno od babic, nato pa sta naju odpeljala še malo naprej do nekega podeželje, precej stran od avtoceste. Noč je že pokrila Francijo midve pa sva ostali sredi krožišča v vasici, kjer ne bi mogle najti prenočišča. Čeprav je bil večer, sva se odločili, da morava najti večje mesto, kjer lahko prespiva. Spet sta nama hitro ustavila dva fanta. No, bolj en gospod in en fant, rahlo čudna. Hotela sta se z nama pogovarjat, čeprav jih nisva nič razumeli. Vse skupaj je postalo že rahlo strašno, zato sva zahtevali, da naju odložijo na počivališču. Ostali sva na nekem obrobju mesta Nimes, sredi ničesar, le ogromno avtomobilov in ogromni oblaki, ki so na naju začeli metati dež. V ob koloni avtomobilov sva prosili dve gospe, da so naju odpeljale na železniško postajo, kjer sva ujeli vlak do Španije.
Ker sva skoraj zamudili vlak, sva se odločili, da karto kupiva na njem, ampak kontrolorja nikoli ni bilo naokoli. V zadnjem mestu pred Španijo sva morali iz vlaka, saj so bile neke grožnje o bombi in nobenega vlaka niso spuščali čez mejo. Odhitele sva v prvi hotel, ki sva ga našle, si privoščile dolgo prho in hitro zaspali.
1 dan 1 država in tako sva izračunali, da bova na Portugalsko prišli pravočasno in imeli še nekaj časa za ogled Portugalske. Naslednji dan sva potovali čez Španijo. Hitro sva dobili prevoz do Barcelone, kjer naju je starejši par odložil pred veličastno katedralo Sagrada Familia. Navdušene nad videnim, sva se še malo potikale okoli in si ogledali veličastno mesto. Ker nama v Barceloni ni hotel nihče ustaviti, sva se odločili, da se še malo potikava po mestu, si ga ogledava in privoščiva zabavo, nato pa vzameva nočni avtobus do Madrida.
Vse nama je šlo več ali manj po načrtih, čeprav iz Barcelone nisva prišle po načrtih, sva si našli alternativo in bili zelo zadovoljni z že opravljeno potjo.
Nato pa se je začelo. Avtobus naju je pripeljal v center Madrida. Preden sva našle na obrobje in začele štopat, je bila ura že skoraj 11. Avtomobili, ki so nama ustavljali, so naju peljali največ 10 kilometrov in vsakič ko sva izstopili iz avta sva bili bolj sredi ničesar. Prvič se je v daljavi videlo mesto, drugič, kmetija, tretjič biki in krave, četrtič daleč okoli ničesar. Malo naju je začelo strašiti, ko naju je pobral dedek in nama razložil, da je do Lizbone še zelo daleč in da se v tisto smer ne vozi veliko ljudi. Tovornjaki, ki pa edini premagujejo te razdalje, pa naju niso hoteli pobrati, ker sva bile dve, oni pa lahko peljejo samo enega potnika. Kazni za ta prekršek so velike. Prijazni gospod naju je peljal na pivo, potem pa nama uredil avtobus do Lizbone. Tu pa sva naleteli na nov problem, vendar se za enkrat še nisva želeli ukvarjat z njim. Avtobus naj bi prispel v Lizbono od 23h, zadnji prevozi iz Lizbone v Porto, kjer sva imeli zjutraj let, pa je bil ob 22h.
Ko sva prispeli v Lizbono sva kakor hitro mogoče našli informacije in poskušale najti prevoz do Porta. Fant na informacijah se nama je nasmehnil: »Punci zadnji vlak je čez 10 min, ker tukaj je ura prestavljena nazaj za eno uro.« Dodobra sva se nasmejali, kupili karti in odhitele na vlak.
Porto je ob 2h ponoči zelo zapuščeno mesto. Nekaj barov je odprtih, kjer so prav čudni ljudje. Spili sva pivo in se nato po odlični ideji odpravili peš proti letališču (7km). Zanimivo mesto, hiške, ulice. Vse je v hribčkih in dolinah. In nekje na pol poti, se nama ni več dalo hodit. Zato sva se usedle na avtobusno postajališče, da se odpočijeva, ko je naenkrat, kot angel iz nebes, pripeljal avtobus z napisom »Airport«.
Tokrat je check-in šel brez problema, in hitro sva bile na letalu nazaj v Milano. Tam sva si privoščile kosilo in kmalu za tem, naju je prevoz pobral in peljal nazaj domov.
Toliko o Portugalski. Vse kar sva vidli je železniška postaja v Lizboni in del mesta ponoči v Portu. Zagotovo se bova tja še mogle vrnit in si ogledat vse, kar sva si zadali v Sloveniji.
Najino potovanje je trajalo 5 dni. Na štop, peš in z javnimi prevozi sva naredili več kot 1461 km v eno smer. Spoznali sva kar nekaj zanimivih ljudi in slišali nekaj norih zgodb in prigod, ki so jih razlagali vozniki. Vozili sva se z vsemi možnimi avtomobilskimi znamkami, celo Rolls Royce naju je hotel pobrat, pa na žalost ni šel v pravo smer. Vozili sva se s tramvajem, vlakom, metrojem, tovornjakom, kombijem, avtomobilom,s kombijem za pomoč in delo na avtocesti,… Zanimiva in nepozabna izkušnja. Noro doživetje v dobri družbi :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar